Slepa riba kljub vsemu “vidi”

Slepa jamska riba (na spodnji sliki) lahko zaznava svetlobo, vendar ne z očmi, kot to počnejo njeni »neslepi sorodniki« (zgornja slika), temveč s posebnim organom…

Slepa jamska ribica, katere oči so zakrnele, morda niti ni tako slepa, kot se zdi. Današnje raziskave namreč odkrivajo, da organ, ki se nahaja v njihovih možganih in je občutljiv na svetlobo, lahko zaznava količino zunanje svetlobe. Slepa mehiška jamska ribica (Astyanax mexicanus), s prebivališčem v jami, se je evolucijsko razvila iz prednikov, ki so živeli v površinskih vodah in so imeli razvit vid. Pred milijoni let pa je omenjena vrsta površinske vode zamenjala za jamske, zaradi česar se je tudi vid prilagodil jamskim razmeram oz. popolni temi. Te jamske albino ribice danes živijo v sladkovodnih jamah v severovzhodni Mehiki, kožo pa imajo zaraščeno preko svojih neuporabnih oči.

Do odkritja, o možnosti »spregledanja« jamske ribice, je prišlo povsem slučajno, pravi raziskovalec Masato Yashitawa, nevroetnolog na univerzi Maryland. Medtem, ko je čistil posode z mladimi ličinkami jamskih ribic, je opazil, da ko je senca prešla preko njihovih glav, so ribice jasno reagirale in odplavale proti površini. V raziskovanju nemogočega sta Yoshitawa in njegov koleda William Jeffery pregledala ribje oči. Čeprav odrasla jamska ribica nima funkcionalnih oči, se embrijem ribic v zgodnjem razvoju ustvari struktura očesa, ki pa se kasneje degenerira. Raziskovalci so v mladih jamskih ribicah iskali pigment, občutljiv na svetlobo, vendar tovrstnih molekul niso našli v njihovih očeh.  Med drugim sta Yoshizawa in Jeffery odkrila nekakšne povezave v češariki, žlezi v njihovih možganih. Češarika je prisotna pri večini vretenčarjev, med drugim tudi pri ljudeh. Žleza pomaga pri kontroli dnevno-nočnega telesnega cikla – od tod njena občutljivost na svetlobo (pri jamskih ribicah). Češarika je prav tako občutljiva na svetlobo pri dvoživkah in plazilcih, ne pa pri sesalcih.

Ko so znansvetniki mladim jamskim ribicam v eksperimentu odstranili oči in češariko, so odkrili, da ribice svojo reakcijo na senco zadržijo samo, če češariko imajo. Drugače povedano to pomeni, da jim češarika dejansko pomaga pri zaznavanju svetlobe.

Zakaj bi jamska ribica ohranila sposobnost videnja oz. zaznavanja svetlobe po milijonu let življenja v temi? Ena od možnosti je, da jame niso vedno temne – na primer, jamske ribice lahko zaznajo svetlobo v bližini jamskega vhoda ali skozi odprtine v jamskih stropih, pravijo raziskovalci.

Druga ideja je povezana z dejstvom, da češarika oskrbuje telo z melatoninom, hormonom ključnim za reprodukcijo in rast. Čeprav lahko mutacije oči ribicam, ki živijo v jami, povzročijo mnogo težav, bi propadanje češarike prineslo še večje težave za ribice, ugotavlja Yoshizawa. Kot rezultat tega žleza ostaja, z njo pa tudi občutljivost na svetlobo.

Raziskovalci domnevajo, da se je reakcija na senco verjetno razvila zato, da zaščiti mlado ribo na površini. »Ko ličinka zazna senco plavajočega objekta kot je npr. list, se skrije pod objekt, ki ji služi  kot zaklon, ter se tako izogne plenilcu«, je Yoshizawa dejal na LiveScience. Raziskovalci so tudi odkrili, da se občutljivost na svetlobo pri jamskih ribicah z odraščanjem izgubi. Molekule, občutljive na svetlobo, so kot kaže programirane tako, da se izključijo. To se verjetno zgodi zatem, ko oči začnejo delovati ali pa ko lobanja postane preveč odebeljena, da bi svetloba lahko prodrla do omenjenih molekul. Yoshizawa in Jeffery bosta opisala rezultate svojih raziskav 18. januarja v Reviji o eksperimentalni biologiji.

 

 Avtor: Charles Q. Choi, LiveScience