TIROIDNA OFTALMOPATIJA

Gravesova ali Basedowova bolezen je avtoagresivne etiologije, za katero je značilno troje: hipertireoza z difuzno golšavostjo, oftalmopatija in dermatopatija. Te trije znaki se ne nujno pojavljajo istočasno, zato nanjo lahko posumimo tudi takrat, ko so testi ščitnice dobri. V 10-25% primerov tiroidna oftalmopatija namreč nima ne kliničnih ne biokemičnih znakov ščitnične disfunkcije.

Tiroidna oftalmopatija je najpogostejši vzrok proptoze. Večinoma je obojestranska, čeprav se lahko na eni strani pojavi prej, kot na drugi.

Simptomi:

Najpogostejši znaki tiroidne oftalmopatije so eksoftalmus, pri pogledu navzdol se vidi zgornji del roženice in retrakcija vek. Retrakcija vek povzroča še izrazitejši eksoftalmus. V hujših primerih se pojavljata omejena mobilnost zunanjih očesnih mišic in diplopija. V najhujših primerih kompresija vidnega živca povzroča poškodbo vida. Pri zelo močnem eksoftalmusu veke ne pokrivajo površine roženice, zato se zaradi izpostavljenosti pojavita keratitis in konjunktivitis. Eksoftalmus in bulbomotorične motnje so posledica vnetne infiltracije vsebine orbite (razen zrkla), največkrat očesnih mišic. Velik razmak med vekami in redko utripanje sta posledica simpatične stimulacije, ki jo povzroča hipertiroza.

Sindromi tiroidne oftalmopatije, poimenovani po avtorjih:

von Graefejev sindrom = Pri pogledu navzdol – retrakcija zgornje veke z razkritjem zgornjega dela roženice

Darlymplejev sindrom = Široko odprte veke

Stellwagov sindrom = Redko utripanje vek (otrdel, strmeč pogled)

Joffroyev sindrom = Pri pogledu navzgor se čelo ne naguba

Möbiusov sindrom = Motnje konvergencije

Kniejev sindrom = Neenakomerno širjenje zenic

Zdravljenje:

V lažjih primerih zdravljenje ni potrebno. V hujših primerih se dajejo steroidi, včasih je potrebna kirurška dekompresija orbite. Pri izpostavljenosti roženice se uporablja metilceluloza ali vlažna komora. Tiroidna oftalmopatija se včasih spontano umakne, lahko pa tudi preživi, kljub normalnemu delovanju ščitnice.