Zakaj so oči tako privlačne?

Ljudem so oči bolj pomembne od okna v zunanji svet. Oči so takorekoč okna v človekovo notranjost, saj drugim nudijo pogled v naše misli in občutke…

Od vseh primatov so človeške oči najbolj posebne: naše oči vidijo, poleg tega pa so namenjene tudi temu, da so videne. Obarvane šarenice plavajo na belem ozadju in obkrožajo črne zenice. Tega barvnega kontrasta ni mogoče najti v očeh večini opic. Po ideji, imenovani »hipoteza o kooperativnosti očesa«, nam različne očesne karakteristike, ki razlikujejo eno oko od drugega, delno pomagajo spremljati pogled sogovornika pri medsebojni komunikaciji. V okviru novih raziskav, ki s jih opravili raziskovalci z nemškega Inštituta za evolucijsko antropologijo Max Planck,  so ugotavljali, kakšen učinek na preusmerjanje pogleda je imelo obračanje glave in oči pri velikih opicah in človeških dojenčkih. V raziskavi je človek storil naslednje:

• Zaprl oči, ampak nagnil glavo proti stropu

• Nepremično držal glavo in gledal v strop

• Gledal v strop z glavom in očima

• Nepremično držal glavo in gledal naravnost pred sabo

Rezultati so pokazali, da so veliki opice – kar vključuje 11 šimpanzov, 4 gorile in 4 bonobose – večinoma sledili človekovemu pogledu, ko je ta premaknil le glavo. Na drugi strani pa je večino od 40 novorojenčkov sledila pogledu, ko je človek premikal le oči. Rezultati kažejo, da so opice pod večjim vplivom premikanje glave kot oči, kadar želijo slediti pogledu, medtem ko se pri enakih pogojih ljudje bolj osredotočajo na same oči. Raziskava pod vodstvom Michaela Tomasella bo podrobno opisana v naslednji izdaji Časopisa o človeški evoluciji. Kevin Haley, antropolog na Losangeleški univerzi v Kaliforniji, ki ni bil vključen v raziskavo, je za LiveScience dejal, da je hipoteza o kooperativnosti očesa povsem verjetna, še posebno v luči raziskave, ki na kaže, da se novorojenčki osredotočajo na kooperativnost oči drugih ljudi in s tem kažejo kooperativnost lastnih oči. Primerjava človeških oči z očmi drugih primatov odkriva nekaj pomembnih razlik, ki pomagajo priti do določenih zaključkov. Na primer, človeško oko ne vsebuje določenega pigmenta, ki ga vsebuje oko drugih primatov, zato je zunanja fibroza ali beločnica našega očesnega jabolka bela. Na drugi strani ima večina primatov temno sivo ali črno beločnico, kar otežuje določanje smeri njihovega pogleda. Še ena manjša pomoč za določanje smeri, v katero gleda oseba, je kontrast kontrast v barvi kože na obrazu, beločnice in šarenice. Večina opic ima majhen kontrast med barvo oči in obraza.

Ljudje smo tako edini primati, pri katerih sta obris očesa in položaj šarenice jasno vidna. Poleg tega so naše oči horizontalno podolgovate in relativno velike v razmerju z našim telesom, če primerjamo to razmerje z opicami. Gorile, na primjr, imajo masivno telo, vendar relativno majhne oči. Hipoteza o kooperativnosti očesa pojasnjuje te lastnosti kot posebnosti, ki so se razvile, da bi se olajšala komunikacija in sodelovanje med člani iste vrste. Kot značilen primer – mama in otrok sta zelo močno povezana s pogledi med njuno interakcijo. Neka raziskava je pokazala, da človeški novorojenček gleda v obraz in oči svojega negovalca povprečno dvakrat dlje v primerjavi z opicami. Obstajajo pa tudi nekak druge ideje, ki pojasnjujejo, zakaj imamo ljudje tako vidne oči. Na primer, bela beločnica izkazuje dobro zdravje in tako pomaga pokazati drugim, da smo potencialni dobri partnerji. Raziskava, opravljena pod vodstvom Haleya in Daniela Fesslera, prav tako na UCLA, je pokazala, da so bili ljudje bolj velikodušni in so donirali več denarja, če so se počutili opazovane, četudi so jih “opazovale” le risbe na računalniškem zaslonu, ki spominjajo na oči. Tomasello in njegova ekipa so v svojem delu zabeležili, “da se te hipoteze medsebojno ne izključujejo, zelo opazne oči pa lahko služijo vsem potrebnim funkcijam.” Če je pravilna, bi nam hipoteza o kooperativnem očesu lahko nudila pomembne podatke o tem, kdaj smo ljudje postali družbena bitja, kakršna smo še dandanes. “Bilo bi zelo koristno vedeti, kdaj v evoluciji so nastale tako vidne človeške oči, saj bi to pomagalo odkriti začetek človeškega medsebojnega sodelovanja in komunikacije” so napisali Tomasello in kolegi.

Avtor: Kher Than, povzeto po LiveScience