UVEITIS

Uveitis je vnetje očesa, ki prizadene enega ali več od treh delov, ki tvorijo sredinsko očesno ovojnico – uveo.
Oko si lahko predstavljamo kot kroglo, zgrajeno iz treh plasti: zunanjo plast sestavlja beločnica z roženico, notranjo mrežnica, vmes pa se nahaja uvea. Uvea je zgrajena iz treh delov:

– šarenice (obarvani del očesa),
– ciliarnika (je odgovoren za ustvarjanje očesne vodice in akomodacijo očesa),
– žilnice (tkivo s številnimi krvnimi žilami, se nahaja pod mrežnico, ima hranilno vlogo).
Uvea preko krvnih žil hrani oko in zato njena bolezen ogroža celotno oko. Uveitis lahko ogrozi življenje in je resnejši od drugih očesnih bolezni. Težave, povezane s uveitisom, so na splošno podcenjene tako pri splošni populaciji kot pri oftalmologu, očesnemu zdravniku. Zelo malo ljudi ve, da je uveitis tretji najpogostejši vzrok slepote.                                                         Najpogostejši je avtoimunski uveitis. Uveitis se ponavadi ponovi.

Vzroki:

Za pojav uveitisa je lahko odgovornih približno 60 različnih vzrokov, zato je “detektivsko delo” za odkrivanje vzrokov uveitisa pri vsakem bolniku naporen in drag proces. To detektivsko delo je bolj podobno diagnostičnemu postopku v interni medicini kot v oftalmologiji. Zato se zelo malo oftalmologov specializira za to področje. Poleg tega je za zdravljenje nekaterih oblik uveitisa potrebna sistemska terapija (nesteroidna protivnetna zdravila, steroidi in/ali imunomodulatorji, kemoterapija), kar tudi odvrača številne oftalmologe od tega področja.

 

Vrste uveitisa:

Glede na vzroke je uveitis razdeljen na naslednje skupine:

  1. infekcijski
    – bakterijski (tuberkuloza, sifilis, gobavost, borelioza, …),
    – virusni (varicella virus, virus herpes simplex, HIV, citomegalovirus, …),
    – glivični (kandidoza, aspergiloza, histoplazmoza),
    – protozojski (praživalski) (toksoplazmoza),
    – parazitski (toksokaroza, cisticerkoza).
  2. Neinfekcijski uveitis, kot posledica povezanosti s sistemsko boleznijo
    – ankilozirajoči spondilitis,
    – Reiterjev sindrom,
    – psoriatični artritis,
    – juvenilni idiopatski artritis,
    – Behcetova bolezen,
    – Sarkoidoza,
    – Vogt-Koyanagi-Haradin sindrom.
  3. Specifične idiopatske (neznan vzrok) entitete
    – Fuchsov uveitis, pars planitis,
    – idiopatski vaskulitis, vitritis,
    – simpatična oftalmija.
  4. Nespecifične entitete neznanega vzroka – uveitisi, ki jih ne moremo uvrstiti v prve tri skupine

Poleg na vzroke, se lahko uveitis deli še glede na:
– anatomski položaj: sprednji (anteriorni), srednji (intermedialni), zadnji (posteriorni), popolni (panuveitis), periferni (pars planitis),
– klinični potek (trajanje): akutni, subakutni in kronični,
– patološko-histološke ugotovitve: granulomatozni in negranulomatozni.

 

Simptomi:

Sprednji uveitis
Sprednji uveitis je vnetje šarenice in/ali ciliarnika (iritis, ciklitis ali iridociklitis). Lahko je akuten, če traja krajši čas ali kroničen, če traja dlje od treh mesecev. Simptomi sprednjega akutnega uveitisa so: bolečina, pordelost, občutljivost na svetlobo ali fotofobija (bolnika moti svetloba), solzenje, zmanjšanje vida.
Pri kroničnem uveitisu je oko mirno in belo.

Znaki, ki jih zdravnik pri pregledu opazi so: pordela očesna veznica, zamegljenost roženice in očesne vodice zaradi nalaganja vnetnih celic in proteina, kri v sprednji očesni komori (hifema), zarastline (sinehije) šarenice in leče, povečana prekrvavljenost šarenice, zaradi česa spreminja barvo v umazano zelenkasto ali umazano zelenkasto sivo barvo.

Intermedialni uveitis
Glavni simptom so ”leteče mušice” pred očmi (zaradi vnetnih elementov v očesni steklovini) in zmanjšanje vida.

Zadnji uveitis
Zadnji uveitis je pogosto neboleč, vendar bolj nevaren v smislu pogostejše izgube vida. Zanj so prav tako značilne ”leteče mušice” in upad vida.

 

Zdravljenje:

Pri zdravljenju uveitisa je pomembno doseči naslednje:
– lajšanje bolečin in nelagodja,
– preprečevanje izgube vida zaradi bolezni ali njenih zapletov,                                                    – zdravljenje vzroka, če je znan, in če je zdravljenje mogoče.                                              Način zdravljenja posameznega uveitisa je odvisen od njegovega vzroka.

Zdravljenje je simptomatsko in vzročno.

 

Simptomatsko zdravljenje
– preprečevanje in/ali lajšanje bolečin se doseže z vkapavanjem kapljic analgetika v oko, s toplimi obkladki in po potrebi z jemanjem tablet analgetika,
– preprečevanje nastanka zarastlin med zadnjim robom šarenice in leče: vkapavanje raztopine atropinijevega sulfata in dajanje atropinijevega mazila, saj atropin širi zenico,
– če se že pojavljajo zarastline, se v oko da injekcija, t.i. midriatični koktejl (1% raztopina Cocaini hidroklorida + 1% raztopina Adrenalini hidroklorida). Po prejetju tega koktejla, ki širi zenico, prihaja do popolne ali delne odstranitve zarastlin, kar vodi do prehodnih hudih bolečin. Zato je pred vbrizgavanjem koktejla priporočljivo prejeti še injekcijo močnih analgetikov.
– protivnetno zdravljenje: kortikosteroidi v obliki kapljic, mazila ali injekcije v oko vsak dan ali vsake 2-3 dni. Kortikosteroidi delujejo tudi protialergijsko, zato jih je, zlasti pri akutnem iridociklitisu, pogosto potrebno vzeti oralno, kot sistemsko terapijo, po več tednov. Odmerek se vsak teden zmanjšuje. Ta terapija se ne izvaja, če obstaja sum za čir na želodcu ali črevu, herpesne bolezni, nosečnost. Med zdravljenjem je treba nadzorovati krvno sliko in delovanje jeter.                                                                                                                                              – Za zmanjševanje prepustnosti kapilar so potrebne dnevne injekcije ali kalcijeve tablete in vitamin C.

Vzročno zdravljenje je zdravljenje osnovne bolezni, oziroma vzroka uveitisa. Bakterijske bolezni zdravimo z ustreznimi antibiotiki. Tuberkuloza se zdravi s tuberkulostatiki, kortikosteroidi in bivanjem na višji nadmorski višini. Sifilis: penicilin ali drugi antibiotik.
Iridociklitis zaradi hipertenzije se zdravi z uporabo midriatikov, ki širijo zenice, če so se pojavile zarastline – midriatični koktejl, pilokarpin se ne uporablja, saj zoža zenice in posledično privede do glavkoma.

 

Kirurško zdravljenje
Kirurški posegi se izvajajo šele potem, ko pride do zapletov.                                                   Ko se šarenica popolnoma prilepi na lečo, se pretok očesne vodice iz zadnje v sprednjo očesno komoro ustavi, v šarenici se naredijo odprtine ali pa se jo izreže. Te odprtine se lahko naredijo z laserjem. Če zaradi uveitisa nastane očesna mrena, se jo prav tako da kirurško odstraniti.
Če gnojno vnetje šarenice in ciliarnika prizadene celotno oko, ga bo morda treba v celoti odstraniti. To se včasih izvaja tudi pri bolnih, že oslepelih, očeh.