ZADNJI UVEITIS

Zadnji del uvee, chorioidea, je tako tesno povezan z mrežnico, da se vnetne spremembe ene strukture skoraj vedno prenesejo na drugo. Posledično se v praksi pogosto uporabljata sopomenki zadnjega/posteriornega uveitisa: korioditis in korioretinitis.

Vnetje vseh delov uvee (šarenica + ciliarno telo + žilnica) se imenuje panuveitis.

Pri panuveitisu so prisotne motnje kot pri iridociklitisu, tj. sprednjem uveitisu.

Vsaka oblika uveitisa je resna bolezen, ki lahko močno poškoduje vid in zahteva čimzgodnejše zdravljenje in iskanje povzročitelja. Možne posledice uveitisa so sekundarni glavkom, katarakta, ablacija mrežnice in izguba vida. Ker se uveitisi pogosto ponavljajo, je potreben reden oftalmološki nadzor.

Izgled očesnega ozadja je odvisen od stopnje korioretinitisa. V začetnem stadiju se vidijo belkasti eksudati, včasih tudi krvavenja. Če so krvne žile zelo poškodovane, lahko pride do vaskulitisa: bele ovojnice okoli krvnih žil. Pri specifičnih vnetjih se pojavijo granulomatozne spremembe (granulomatozni uveitis). V steklovini plavajo prašne in/ali krpičaste motnosti. Kasneje na mestu eksudatov nastanejo hiperpigmentirane ali blede atrofične brazgotine. Manjše motnosti steklovine se v nekaj tednih po koncu vnetja resorbirajo, večja pa ostanejo. Poškodba vida je odvisna od velikosti in mesta brazgotine – čim bližje je brazgotina makuli, tem večja je okvara.

Bolezen traja od nekaj dni do nekaj tednov. Obdobje ponovnega izbruha bolezni je od nekaj tednov do nekaj let.

Simptomi:

V primeru izoliranega kortikosteroida, tj. zadnjega uveitisa, pacient zaznava mušice ali madeže v očesu in zmanjšano vidno ostrino. Korioretinitis je lahko tudi asimptomatičen, vendar z zelo malo težavami, zato jih pacient ne opazi oz. jim ne daje posebne pozornosti. Čim bližje je vnetje makuli, tem manjša je vidna ostrina, medtem ko vnetno žarišče na oddaljenem obrobju očesnega ozadja sploh ne bo vplivalo na vidno ostrino. Zamegljenosti steklovine, ki jih bolnik dojema kot mušice ali madeže, prav tako lahko ali pa ne zmanjšajo vidne ostrine.

Vzroki:

Čeprav se sprednji in zadnji uveitis pojavljata v povezavi z več kot sto različnimi boleznimi in motnjami, pravi vzrok redko najdemo. Od znanih vzrokov zadnjega uveitisa je najpogostejši toksoplazmoza. Ostali pogosti vzroki so še tuberkuloza, sarkoidoza in druge sistemske bolezni veziva ter virusi iz skupine herpesa.

Najpogostejši povzročitelji:

INFEKCIJE: Toksoplazmoza, tuberkuloza, citerpesa simpleksa, sifilis.

SISTEMSKE BOLEZNI VEZIVA: Sarkoidoza, ulcerozni kolitis, pavciartikularni revmatoidni artritis, ankilozirajoči spondilitis, Behçetova bolezen, Reiterjev sindrom.

OSTALO: Psoriaza, poškodba očesa (zlasti pri otrocih), multipla skleroza.

Zdravljenje:

Steroidi predstavljajo osnovo zdravljenja za sprednji in zadnji uveitis. Dajo se lokalno, periokularno, v hujših primerih tudi sistemsko. V najhujših primerih se dajejo tudi citostatiki (npr. ciklosporin).